NiBlog - Mrtnovo spletno smetišče

Send e-mail

Search

SiteMap

Home

Last 5

Top 5

Info

Gremo v Korte

<<<Iz Calvija v Porto      ^^^Nazaj na začetek        Korte in Restonica>>>

Peti dan smo se odpravili v Korte, mesto v samem srcu Korzike. Pot nas je vodila skozi vasico Evisa, do prelaza Col de Vergio na višini 1467 metrov. Tu je tudi eno izmed mislim da dveh korziških smučišč. Hkrati je to tudi najvišji prelaz, čez katerega smo se peljali. Slikanje je seveda obvezno. Potem smo se peljali mimo umetnega jezera Calacuccia in naprej po dolini istoimenske reke po cesti D84.

Kaj naj rečem o tej cesti? Na eni strani kamnita stena, na drugi kanjon, med tabo in prepadom pa majhna škarpa, ponekod tudi porušena. Sem in tja se stranska cesta strmo spusti v kanjon. In nori razgledi. Če greste na Korziko z motorjem prevozit samo eno cesto, potem naj bo to D84. In če bosta dve, nadaljujte z D81B.

Korziške ceste

Kar bom zapisal, velja za večino cest na Korziki, katere smo prevozili mi. Ne velja pa denimo za vzhodno priobalno cesto, pa tudi ne za nekatere odseke drugih cest, predvsem tiste med večjimi turističnimi kraji. Če pa se odpravite v notranjost, boste doživeli podobno kot smo mi.

Ceste so ovinkaste, polne lukenj in ozke. Pogosto je na eni strani stena, na drugi prepad. Nekje so spodkopali steno, spet drugje prebili skalo, da je sploh prostor za cesto. Mirno se vam bo zgodilo, da boste prečkali most, širok le dobre tri metre, brez ograje in z lokom visokim tudi 10 metrov. Za vsakim ovinkom vas lahko čaka zaplata peska ali skala na cesti.

Asfalt je luknjast, razbrazdan in pokrpan. Vendar prime. Narejen je iz trdih vulkanskih kamnin in ni zlizan kot tisti v Istri.

Širina ceste je marsikje taka, da se dva avtomobila sploh ne moreta srečati, vseeno pa po sredini suvereno narišejo črtkano črto, pa čeprav je vsaka polovica ožja od povprečne kolesarske steze. Sem ter tja se je moč umakniti s ceste, tako da se avtomobili nekako spravijo drug mimo drugega. Če pa promet obstane za 5 minut, se nihče ne sekira preveč.

Ko na Korziki obnavljajo ceste, so le te odprte. Najbrž zato, ker alternative običajno ni. Peljali smo se po 8 km dolgem gradbišču, na cesti pesek in prah, nasproti veliki kamioni, ob cesti bagri. Nobenih zaščitnih ograj, le majhne rdeče-bele tablice označujejo luknje, velike za dva motorja.

Druga stvar na cesti so živali. V okolici marsikatere vasi je cesta glavni življenski prostor lokalnih prašičev. Mama pujsa mirno leži na robu ceste in doji pujske na bankini. Ata pujs opazi motorista in se odloči, da bo šel bajk pogledat od blizu. Za naslednjim ovinkom pa se druga prašičja družina odloči za skupinsko ekskurzijo čez cesto in motoristom ne kaže drugega kot počakati, da pridejo čez.
Ob cesti se pasejo krave, tele pa zadovoljno teče za tabo, kot kak odvezan kuža. Živali na hupo sploh več ne reagirajo, rohnjenje motorjev jih ne moti, če pa vpiješ nanje, te gledajo, kot da si iz Marsa.

Potem so tu domačini. Oni so tam doma, oni poznajo cesto, oni vozijo dvakrat hitreje od turistov. So prijazni, sploh ko jih spustite naprej. Paziti pa je treba, če se tak pojavi izza ovinka...

Ko sestaviš vse to vidiš, da je potovalna hitrost cca 30 km/h. 100 do 120 km je za enodnevni izlet dovolj.


Naprej:  Korte in Restonica>>>

 
© 2006 MrTn crazy designs. Valid CSS & HTML.